Večina ljudi na zemlji nikoli dejansko ne zaživi in doživi brezskrbnega otroštva. Enostavno ne gre – pač ni vse tako kot so/smo pričakovali. Mi nismo pripravljeni in starši niso pripravljeni – čeprav dejansko ni poanta v »biti pripravljen«, temveč samo BITI.
V nadaljevanju je pismo zvezdnega otroka, domov k izvoru, saj želi, da IZVOR IZVE kaj se dogaja na planetu zemlja, preden zopet »pozabi« KDO JE.
Oče,
Tukaj sem. Končno sem tukaj. Šele prišel sem pa že pozabljam, zato da lahko živim. Torej pišem takoj, mogoče nikoli več iz te moje realnosti, mogoče še velikokrat. Veš ta pojem časa ni tako logičen tukaj, kot mi je bilo predano. Ne občutijo ga. Čas ni za to realnost na zemlji, kakor tudi prostor ne – vsi so izgubljeni in tavajo v nečem, kar imenujejo » tema«. Kaj je to? Ne spomnim se, da sva kdaj govorila o tem preden si me poslal sem.
Prvi stik z mojimi starši sploh ni bil prijeten. Ja res je, pričakala me je mamina ljubezen – človeška ljubezen – a veš TO ni TO! To sploh ni ljubezen – osamljenost je, žalost je, pričakovanje je – jaz nisem otrok – jaz sem tukaj UPANJE. Pričakujejo od mene, da jih rešim, da jim JAZ pokažem pot iz te »teme«. Sploh ne čutim tega. Še dobro, da se spomnim občutka enosti, ljubezni, brezpogojnosti od tebe Oče.
Ne spomnim se, da bi kdaj govorila o trpljenju?? Mar sem res vse pozabil? Mislim da še ne. Ljudje radi trpijo, to jim je samoumevno. Zemeljska mama in oče trpita, ne čutita sebe, mene, nikogar drugega. Kar je res posebno pa je, da krivita druge duše in tudi mene za to, da sta nesrečna. Veš ko sva govorila o tem, da bom videl v vsakem zemeljskem telesu oranžno meden ogenj in bom vedel, kakšna duša mi stoji naproti – zanimivo, zelo malo tega ognja vidim – pravil si mu večni ogenj – TUKAJ GA NI.
Je možno, da si me poslal na nek drug planet?
Pravijo mi, da moram v šolo. Super, a veš tukaj ne učijo ničesar kar si me učil ti – o večnosti, milosti, spoštovanju, cenjenju…
Učijo predvsem o okvirjih – nimam pojma kaj to je – a niso mi všeč ljudje na zemlji, ker so v okvirjih. In v šolah učijo ljudje, kateri nimajo večnega ognja v sebi, malokdo med njimi nosi mogoče iskrico.
Rekel si mi, da bom prižigal ogenj v ljudeh, torej bo verjetno več takšnih duš, ko odidem.
Veš čas in prostor kot si ga TI umestil v to dimenzijo, dobi tukaj čisto drugo obliko – kako naj jim dopovem, da sta čas in prostor samo pojma? Itak me ne poslušajo, nas ne poslušajo. Mislim, da bom kar pozabil za nekaj tega zemeljskega »časa« kdo sem in od kod prihajam. Ko pa pride moj ČAS, pa me prosim ti spomni KDO SEM , nato bo lažje.
Tukaj imajo celo napravo, imenujejo jo »ura«, katera meri čas in naprave katere merijo prostor. Tudi v šolah učijo te stvari. Učijo o nečem, kar ne obstaja, tistega kar obstaja pa ne vidijo.
Celo cenijo se v urah – energijo imenujejo »denar« in plačujejo vsako uro življenja tukaj na zemlji.
Moram ti povedat, da pogrešam pogovore s tabo in prosim te spomni me, kje naj te poiščem ko te bom potreboval. Do takrat pa bom malo zaspal in pogovarjal raje s sabo.
Upam, da bom, ko bom postal »starš«, duši tukaj na zemlji, zopet otrok in da se bom spomnil najinih pogovorov.
Dušam, ki prihajajo, pa povej, da ni enostavno tukaj, ker je zelo »gosta« energija in vsi »mislijo« da čutijo. A TO ni TO!
In prosim te napiši nov program za zemljo, brez ČASA in PROSTORA – ali pa jim daj samo kot OPCIJO, ker dejansko nekateri želijo trpeti in se vrteti v kot ga imenujejo »kolesu časa in prostora – KARMI«.
Do takrat, ko se zopet slišiva in vidiva – pa te objemam v večnosti.
Karl
***Zapis je eden od mnogih v prvi knjigi Na Kavi z Izvorom, knjigi hologramskih zapisov. Ti posegajo vedno znova v nivoje duše, ki povzročajo sesutje sistema, programa realnosti, programa časa – preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ter dušo vedno znova postavljajo v trenutek, trenutek izven časa in prostora. Knjige najdete tukaj: https://sl.one-flame.com/books
Comments