Sedla sem v krog Starešin Zemlje, bitji, starejšimi od elementov vsega, kar je, na tem planetu.

V krogu so sedele ženske, ki dišijo po bogati zemlji, cvetovih pomladi, morskem vetru in dimu pravkar zakurjenega lesa in zelišč, katerega plamena so se toplo dvigala v centru. Varovali so jih moški robati a nežnih oči, postavljeni kot kamniti krog zaščite okrog žensk.

Zaokrožil je šepet, nežen kot šelestenje vetra v listih dreves, se zavrtinčil okoli plamenov in dvigoval v spirali, ki me je potegnila vase.

Šepet je dobil obliko, slike iz mnogih časovnic, a vedno istih zgodb... Ljubezni in izdaje, veselja in bolečine, zmag in predaje,... Vedno isti začaran krog pozabe modrosti, ki jo golta pohlep po več in strah pred nikoli dovolj, ne vede, da se suče v večnem požiranju lastnega repa.

Trdo sem treščila nazaj ob tla, v krog med Starešine. 

"Spomni se!" so zašepetali v en glas, ki mi…