Ne morem iz svoje kože, ki mi vedno znova da občutek zaščite pred zunanjimi »vremenskimi« vplivi.

Ko me duša pokliče, vedno dvignem telefon. Ona VE, da nazaj ne pokličem, zato pogosto kliče. Mogoče je celo že tako blizu, da se bova lahko kmalu pogovarjala kot ENO.

Nikoli ne veš, kaj te čaka izza ovinka.

V svetu strahov, entitet, prikrojenih zapisov, manipulacije s vstavljenimi mislimi, ki kmalu postanejo naše zamisli, v svetu brez modrosti, stagnirane energije, ki povzroča srčne zastoje in možganske kapi, je čas, da pogledamo na uro!

Čas je, da vidimo koliko časa nam je še preostalo, koliko smo ga v resnici živeli, ali pač celo že preživeli, saj se preveč bojimo, da bi ga nekoč izživeli.

Tokratno popotovanje, izven standardnih terapij, bo namenjeno pogledati izza zavese iluzije časa, iz prostora, ki dejansko ne obstaja, v kolikor je strah pred odhodom premočan.