Bilo je eno lepo jutro. Oblačno, vetrovno, a sonce je vzhajalo navkljub oblakom kaosa.

Misli niso uspele postati besede. So pa zasijale na nebu tako kot Sonce - navkljub kaosu.

Močan veter sprememb je sproti razpihoval žalost, kakor listje dreves, ki jeseni zapuščajo domačo grudo.

Ne gredo v nič, ne umrejo, samo pognojijo domača tla in spomladi zraste nekaj novega.

Tako kot misli žalosti, kmalu bodo to nove misli miru v srcu.

Tako je to, misli ki jih izpustimo, se jih ne držimo, navkljub strahovom v glavi, prsih, trebuhu, so izpuščene, svobodne.